Dvorec Bukovje je v petek, 29. 10. 2021, ponovno odprl svoja vrata proslavi ob dnevu reformacije. Zaradi pandemije koronavirusa in ukrepov, povezanih z njo, leta 2020 nismo obeleževali 503. obletnice reformacije.

Z državno himno, kot se na državni praznik spodobi, se je začel glasbeno-govorni program. Za vokalno glasbo je poskrbel moški pevski zbor Goršek Štefan-Čaki. Pel je pod vodstvom zborovodkinje Eve Mori. Učenci Glasbene šole Ravne na Koroškem z oddelka Dravograd, ki ga vodi Alenka Mori, so na klavirju in saksofonu izvedli instrumentalna dela in s svojo prisrčnostjo očarali prisotne, posebej starše.

Slavnostni govornik mag. Zmago Godina, predstavnik Krščanske adventistične cerkve v Sloveniji, je uvodoma pozdravil predstavnike Občine Dravograd, županjo Marijano Cigala in podžupana Antona Preksavca ter druge prisotne.

V svojem govoru je potegnil vzporednici med sedanjostjo, v kateri vlada koronavirus, in preteklostjo, v kateri je neko obdobje vladala nalezljiva bolezen kuga. Pandemija je razkrila človeško sebičnost, brezbrižnost, odtujenost. Potem nas je usmeril na Martina Lutra in na njegovo sočutno skrb za sočloveka. V nadaljevanju se je vprašal, ali obstaja izhod in kaj je vzrok za toliko sovraštva, nasilja in grobosti. Vrnil nas je k viru, iz katerega so črpali tudi reformatorji. Rešitev se začne z Bogom. Šele ko doživimo Božjo milost, lahko začnemo vzpostavljati pristne odnose z ljudmi. Šele takrat smo ljubeči, sočutni in skrbni do drugih. Na koncu nas je spodbudil k temu, da pogumno podpiramo in dvigujemo svoje bližnje.

Misel o tem, da ljubezen nikoli ne mine, je zapisana v Svetem pismu, in sicer v 1. Kor. 13. Človek je ustvarjeno bitje, ki je prišel izpod vsemogočnih rok ljubečega Stvarnika. Ne samo, da mu je v nosnici vdahnil dih življenja, ampak ga je celo ustvaril po svoji podobi – takšnega, ki je med ostalimi prednostmi, ki jih ima mimo vsega stvarstva, sposoben ljubiti in ljubezen vračati. Že v raju je Bog ustanovil zakonsko zvezo in kasneje po svoji besedi napovedal, da se bodo ljudje poročali vse do zadnjih dni tega padlega sveta.

Zakonska zveza naj bi bila »predokus« raja. Bila naj bi vzajemen, ljubeč odnos, ki traja vse do konca. Toda vedno, na žalost, ni tako. Čeprav je sreča dveh na začetku skupne življenjske poti na vrhuncu in morda v takem stanju nekaj časa tudi ostane, pa znajo mnogi povedati, da se sladkost zakonskega življenja lahko prehitro izgubi. Znani predavatelj in pisec mnogih duhovnih knjig, Joe Crews, je zapisal, da so na tem svetu najbolj bedni tisti, ki so poročeni, a se več ne ljubijo.

Kljub temu da je za večino poročenih ljudi najpomembnejši dober odnos z zakoncem, se dogaja, da v vsakdanjem življenju ni tako. Večkrat občutimo, da nas mnogo bolj razumejo prijatelji ali sodelavci, kakor zakonec. V resnici je takšno prijateljsko razumevanje mnogo manj osebno, saj se skorajda ne »dotika« prijateljevega življenja. Z zakoncem pa imamo mnogo globlji oseben odnos, intimen odnos, ki ga ne moremo imeti z nobenim prijateljem. Prav zato nas nerazumevanje s strani zakonca tako zelo prizadene. In če skupno pot vse pogosteje pretresajo takšni sunki, je vse bolj neizbežno kruto dejstvo, da je ljubezen minila.

Kakšna sreča, da takšna pot ni pravilo. Še zmeraj opazim srečne obraze mož in žena – njihove blage nasmehe, tople poglede in nežne besede. Najbolj vredni in občudovani so tisti, ki jim z lica razberem, da je vredno potrpežljivo prenašati, pozorno poslušati, pozabljati nase, blago služiti, velikodušno odpuščati in brezpogojno ljubiti. Tako namreč z nami ravna Bog. Kdor okusi njegovo ljubečo skrb do ljudi in tudi sam tako živi, uživa ne samo v zakonskem odnosu, ampak v odnosu do vseh ljudi.