KAJ SVETO PISMO

Že tisočletja so modrijani in misleci poskušali pojasniti, od kod tako osupljiva mešanica dobrega in hudega na našem svetu. Zakaj se živali med seboj ubijajo in žrejo? Zakaj imajo ljudje v nekaterih predelih sveta preveč hrane, v drugih predelih pa otroci in odrasli umirajo od lakote? Zakaj mora nedolžen otrok umreti v prometni nezgodi, medtem ko kriv pijan voznik ostaja nepoškodovan? Zakaj eni krivično bogatijo, drugi pa se s poštenim delom komaj prebijajo skozi življenje?

Filozofi so nam ponudili veliko različnih odgovorov. Ateisti, ki menijo, da je svet postal po igri naključij, menijo, da sta dobro in zlo v neki vrsti tekme za preživetje najsposobnejših in da bo na koncu obstalo samo eno od tega. Drugi domnevajo, da svet upravljata najmanj dva bogova, eden dober in drug hudoben. So tudi taki, ki menijo, da je Bog vsemogočen, toda ne tako, da bi lahko uničil zlo, zato sta dobro in zlo v neki vrsti tako imenovanega mrtvega teka.

Toda pravo pojasnilo lahko najdemo samo v Božji besedi. Po Svetem pismu se je pred več tisočletji, preden je bil ustvarjen naš svet, zlo skrivnostno pojavilo v srcu Luciferja, najvišjega angela v nebesih. Krivica se ni mogla pripisati Bogu, ker je bil Lucifer ustvarjen popoln (Ezk 28,15). Toda bilo je očitno, da je bil nezadovoljen s svojim položajem. Menil je, da si zasluži enako čast, ki jo uživa Bog, zlasti Bog Sin (Iz 14,12-14). Dovolil je, da so v njegovem srcu zavladale zavistne in ljubosumne misli.

Takšne misli bi moral zavreči. Moral bi dojeti, da kot ustvarjeno bitje nima pravice do časti, ki pripada Bogu. Moral bi, toda tega ni storil. Namesto tega je svoje misli prebrisano razodel drugim. Jasno je, da ni rekel: “Ljubosumen sem na Kristusa.” Verjetneje je, da je med angeli sejal seme dvoma, nezadovoljstva in sovraštva s vprašanji in pomisleki, kot so na primer: “Ali ne misliš, da so nebesa urejena preveč kruto? Zakaj naj bi Božja vladavina potrebovala zakone? Ne razumem, zakaj naj bi se tudi sveta bitja morala ravnati po zakonih. Ne zdi se mi, da nas Bog ljubi tako, kakor zatrjuje; njemu je užitek ukazovanje! Nepravičen je in nepošten!”

Takšni namigi in podtikanja so se nadaljevali, vse dokler se ni tretjina angelov pridružila Luciferju. Bili so zapeljani. Mislili so, da bo Lucifer vzpostavil vladavino, ki bo boljša in popolnejša od Božje. Bog pa je z brezmejno ljubeznijo in potrpežljivostjo poskušal pojasniti svoje ravnanje in pripraviti Luciferja in njegove pristaše do tega, da bi se odpovedali svojim pogubnim namenom. Prizadeval si je pojasniti, da so nebeški zakoni utemeljeni na ljubezni in nujni za srečo vseh prebivalcev vesolja. Toda Lucifer je ostal vztrajen in s svojimi privrženci ni hotel sprejeti Božjih pojasnil in se odzvati njegovemu vabilu. Sveto pismo pravi, da se je upor nadaljeval, dokler ni v nebesih izbruhnila vojna (Raz 12,7-9). Lucifer se je s somišljeniki uprl Kristusu in angelom, ki so ostali zvesti Bogu, ter poskušal zasesti Božji prestol. Toda bil je premagan in pregnan iz nebes.

Bog ni takoj uničil Luciferja in njegove privržence, ampak jim je dal čas, da dokažejo in upravičijo svoje ugovore proti Božjemu značaju in zakonu. Bog je Adama in Evo, prvi človeški par, nastanil v Edenskem vrtu. Dovolil je, da se njun značaj preizkusi, s čimer bi dokazala, ali sta zvesta Bogu. Preizkušnja je bila preprosta. Bog je določil samo eno drevo v vrtu in rekel Adamu in Evi, naj ne uživata njegovega sadu, kajti neposlušnost bi ju izpostavila smrti (1 Mz 2,16.17). Lucifer, ki je po uporu imenovan Satan, je v tem videl priložnost, da izkuša prva človeka in ju zapelje k zavračanju Stvarnikove volje in veljave. Hkrati bi ju s tem zapeljal, da se mu pridružita v uporu.

Žalostno in neverjetno je, da sta Adam in Eva padla pri tej preizkušnji. Usmiljeni Bog jima je ohranil življenje, da bi jima dal priložnost za spokorjenje, toda kazen za greh je morala biti plačana. Zato je Bog ponudil svojega Sina, da pride na svet kot božanska zamena in umre namesto grešnikov. Bog je tudi obljubil, da bodo sile dobrega začele vztrajni boj proti zlu do končne zmage (1 Mz 3,15).

Sčasoma so posledice greha postajale vse bolj očitne ne samo na ljudeh, temveč tudi v vsej naravi. Načela, ki jih je zagovarjal Satan in v začetku niso bila jasno dojeta kot nevarna, so sčasoma začela prinašati strašne posledice. Pred skoraj dvajsetimi stoletji, ko je Satan spodbudil ljudi, da so kruto ubili Jezusa, so lahko vsa bitja v vesolju spoznala, da je Bog imel prav in da je Satan grešil. Prebivalci nebes so spoznali, da je Bog ljubezen in da je njegov zakon pravičen in nujen. Vendar je Bog dovolil, da se drama greha nadaljuje, da bi tudi prebivalci sveta dojeli, čemu obstaja ta veliki spopad med dobrim in zlom. Tako bi se lahko opredelili, na katero stran bodo stopili.

Ta spopad se bliža svojemu koncu. Sveti Duh in angeli si zelo prizadevajo pomagati tistim, ki stopajo na Božjo stran in bolj kakor vse drugo cenijo zvestobo Bogu, pravičnost in resnico. Sveto pismo nas prepričuje, da bo končni izid tega boja popolna zmaga Boga, njegovega značaja, njegove časti in njegovih zakonov. Toda vse do tistega dne – dne, ko bo Bog uničil Satana in njegove privržence in bo Zemljo očistil z ognjem – bosta v tem svetu obstajala dobro in zlo skupaj. To je močno pričevanje, da so nadnaravne moči dobrega v stalnem boju proti zahrbtnim silam zla, v spopadu, ki se je pred mnogimi stoletji začel v nebesih.

Bog je naredil vse za rešitev človeka, vendar svoje odrešitve ne vsiljuje nikomur. Bog je ljubezen, zato hrepeni, da bi ljudje iz ljubezni sprejeli njegov načrt zveličanja. Opravil je vse, kar je bilo v njegovi moči – “Bog je namreč bil v Kristusu in je svet spravil s seboj in jim ni zaračunal njihovih grehov” – toda nujno je, da to, kar je naredil za nas, tudi sprejmemo. “Prosimo namesto Kristusa: Spravite se z Bogom” (2 Kor 5,19.20). Z vero sprejemamo Božji dar zveličanja. “Vera pa je trdno pričakovanje tistega, kar upamo, prepričanje o stvareh, ki jih ne vidimo” (Heb 11,1). Vera je zaupanje v Boga, zanašanje na besedo, ki nam jo je dal. To pomeni, da pozabimo na svojo lastno zadostnost in sprejmemo tisto, ki je v Jezusu Kristusu.

Toda tudi sama vera prihaja od Boga. Naša volja je izprijena zaradi greha in nagnjenja k zlu. Zato nas Sveti Duh prepričuje, da smo grešniki, in spodbuja, da spremenimo misli (Jn 16,8-11). V nas prebuja željo po Bogu in njegovi pravičnosti ter usposablja našo voljo, da si izbere dobro. Posebno vpliva na nas po Božji besedi (Rim 10,17). Tako se obračamo k Bogu in sprejemamo njegov dar zveličanja, namesto da bi se mu upirali in bežali pred njim. Zveličanje torej prihaja od Boga: “Kajti iz milosti ste rešeni po veri, in to ni iz vas, Božji dar je to” (Ef 2,8). Naša naloga je izročiti svojo voljo Bogu, biti pripravljen poslušati in dovoliti Božjemu Duhu, da nas vrne k Bogu. Bog spoštuje našo svobodno voljo tudi tedaj, ko nam ponuja svoj neprecenljivi dar.

Ko se z vero obrnemo od svoje pravičnosti in sprejmemo Božjo pravičnost v Kristusu, stopamo v nov odnos z njim. Tedaj smo opravičeni, osvobojeni obsodbe greha in smrti, ki smo si jo zaslužili zato, ker smo prekršili Božje predpise (Rim 3,19-26). Ta novi odnos se navadno imenuje opravičenje z vero. Grehi so nam odpuščeni, spravljeni smo z Bogom, osvobojeni smo spon greha in sprejeti za sinove in hčere živega Boga, da bi mu služili sredi tega upornega sveta (1 Jn 1,9; 2 Kor 5,17-21; 1 Pt 1,18.19; Rim 8,14-17; Flp 2,15).

Ne živimo več pod oblastjo greha. “Hvala Bogu, da ste bili sužnji grehu, pa ste iz srca postali pokorni obliki nauka, ki ste vanj bili postavljeni; osvobojeni pa greha ste postali služabniki pravičnosti” (Rim 6,17.18). Sveti Duh, ki nas najprej priteguje h Kristusu in (če si to želimo) povzroča v nas novorojenje, nam daje moč, ki nam je nujna v vsakdanjem krščanskem življenju (Jn 3,3-8). On prebiva v nas, daje nam moč za premagovanje skušnjav, pomaga nam pri odločitvah in nam vedno bolj razodeva ljubezen, ki jo ima Bog po Kristusu do nas (Rim 5,5; Ef 1,13.14).

In tako se od prve do zadnje stopnje izkušnja zveličanja dosega iz milosti po veri (Ef 2,8). Kakor smo prišli h Kristusu, tako tudi živimo v njem: “Kakor ste torej sprejeli Kristusa Jezusa, Gospoda, tako živite v njem” (Kol 2,6). Vsak dan moramo dajati vse od sebe in tudi sprejemati vse – ter se popolnoma podrediti Bogu in prejemati od njega novo življenje in pravičnost. Jezus je rekel: “Če kdo hoče za menoj iti, naj zataji samega sebe in vzame svoj križ nase in gre za menoj” (Mt 16,24). V Kristusu prebivamo, če se zedinimo z njim v občestvu, ki se vsak dan poglablja in krepi. “Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika sama od sebe ne more roditi sadu, če ne ostane na trti: tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostaja v meni in jaz v njem, ta rodi veliko sadu: zakaj brez mene ne morete ničesar storiti” (Jn 15,4.5).

Zedinjeni s Kristusom se spreminjamo in postajamo podobni Bogu (2 Kor 3,18). Božja podoba, ki je bila skoraj izbrisana zaradi padca v greh, se sedaj stanovitno obnavlja (Kol 3,10). Ne upiramo se več Božjim predpisom in se ne poskušamo izogniti njegovim zahtevam; sedaj so napisani v našem srcu (Heb 8,10.11). Vemo, da nas bo podpiral s svojo mogočno roko, dokler koli bomo ostali v njem. “In nihče jih ne iztrga iz roke mojega Očeta” (Jn 10,29).

In tako je po življenju, smrti in vstajenju Jezusa Kristusa Bog uresničil svoj načrt za rešitev izgubljenega človeštva. Ko Bog odpušča, tega ne dela zato, ker lahkotno jemlje greh, marveč zaradi križa, ki omogoča, da je “sam pravičen in opravičuje tega, ki je iz Jezusove vere” (Rim 3,21-26). V Kristusu je Bog pokazal, koliko sovraži greh, vendar je grešniku omogočil najti rešitev. Hkrati je Bog povzdignil tudi svoj zakon, ki so ga ljudje prestopali, Satan pa napadal. Tako je smrt spremenil v življenje.

Božje zveličanje v Jezusu Kristusu nam daje moč za danes in upanje za jutri. S tem dobiva naše življenje smisel in pomen: Pripadamo Bogu. Z zaupanjem pričakujemo prihodnost, ker vemo, da se nam ni treba bati hudega, dokler koli ostajamo v Kristusu. Prepričani smo, da imamo zagovornika pri sodbi, ki moli za nas, pravičnega Jezusa Kristusa (1 Jn 2,1). Zato z globokim hrepenenjem pričakujemo dan njegove vrnitve.

Bog je v svoji ljubezni in modrosti poskrbel za vse naše potrebe sedaj in v večnosti! “Kaj torej porečemo na to? Če je Bog z nami, kdo je proti nam?” (Rim 8,31).

Živimo v vesolju, v katerem vladajo red in zakonitosti. Stvarnik ni določil samo zakonov, ki vodijo gibanje nebesnih teles, temveč tudi tiste, ki uravnavajo življenje in blaginjo človeških bitij, katerim je namenil zemljo v prebivanje. Zakoni so dani za naše dobro. Njihov namen ni omejevanje ali prepovedovanje. Obilo življenje, ki ga je Jezus obljubil svojim sledilcem, je sad našega upoštevanja Božjih zakonov življenja in zdravja (Jn 10,10). Ti zakoni povzdigujejo pred nami vzvišeni cilj in vsebujejo obljubo, da ga bomo po Božji milosti tudi dosegli.

Jezus ni prišel na ta svet samo zato, da bi nam pokazal, kako naj živimo v skladnosti z Božjimi zakoni. Želel nam je tudi zagotoviti preobražujočo Božjo milost. Ta nas edina lahko usposobi, da svojo voljo popolnoma podredimo Božji volji, ki je izražena v njegovih zakonih. Veren kristjan Božjega zakona ne dojema kot zbirko pogojev za vstop v nebeško kraljestvo, temveč kot merilo vedno bogatejše izkušnje z Bogom in kot izziv za nadaljevanje rasti v milosti.

V našem času je postalo jasno, da so zakoni, ki omejujejo hitrost vožnje na cestah in urejajo promet, bistveni za zaščito družbe in posameznikovega življenja. Podobno so bistveni tudi predpisi in smernice, s katerimi se uravnavajo moralni in družbeni odnosi med ljudmi ter med človekom in Bogom.

Vzvišena Božja načela so podana v besedilu moralnih desetih zapovedi in udejanjena v življenju Jezusa Kristusa. Satan je že od prvega greha poskušal prepričati vse vesolje, da ni mogoče živeti v skladnosti z Božjim zakonom. Toda Kristus je prišel dokazat, da Satan nima prav. S svojim popolnim zgledom je pokazal, kaj pomeni izpolniti zapovedi. Rekel je: “Ne mislite, da sem prišel razveljavljat postavo ali preroke: nisem prišel, da razveljavim, ampak da izpolnim” (Mt 5,17). Izpolniti pomeni živeti po njih in jim dati pravi prostor v življenju. Jezus je prišel, da bi pravilno dojeli namen, moč in obljube Božjih zapovedi.

Deset zapovedi so izraz Božje ljubezni, volje in namena, v zvezi z ravnanjem človeka. Obvezne in pomembne so prav tako danes kakor takrat, ko so bile razglašene prvič. Večji del zapovedi je sicer izražen z nikalnico, na primer: “Ne delaj!” Toda bistvo ni v prepovedih, temveč v odkrivanju značaja ljudi, ki se odločajo živeti tako, kakor želi Bog. Te zapovedi so lahko podane tudi pritrdilno:

1. VDANOST – ZVESTOBA. Bog mora biti v vsem prvi. Če smo Kristusovi, se bodo naše misli ukvarjale z njim. Iskali bomo najprej to, kar je duhovno. Minljive stvari bodo na postranskem tiru našega življenja. Hrepeneli bomo po tem, da bi se spremenili v njegovo podobo, napolnili z njegovim Duhom, izpolnjevali njegovo voljo in v vsem delali njemu po volji.

2. BOGOČASTJE. Služimo nevidnemu Bogu. Kar smo včasih sovražili, sedaj ljubimo, kar smo nekoč ljubili, sedaj zavračamo. Duša se je očistila ničevosti in ošabnosti, zato sedaj čuti potrebo po iskreni in globoki izročitvi Bogu.

3. SPOŠTOVANJE. Tretja Božja zapoved prepoveduje ne samo skrunjenja tega, kar je sveto, marveč tudi lažno izpovedovanje vere. Ničeve običaje in izročila tega sveta je treba zavreči. Naše misli, naša nagnjenja, naša čustva – vse je usmerjeno v nebesa. Kristusov Duh naredi naše srce nežno in ponižno.

4. POSVEČENJE. Kristusa priznavamo za stvarnika in obnovitelja ne samo tedaj, ko mu posvečamo sedmi del svojega časa – sedmi dan, temveč tudi, ko popolnoma sprejmemo celoten načrt zveličanja. Kristusova svetost se mora videti v našem življenju po svetih delih, ki so se nam včasih zdela nezanimiva in utrudljiva, sedaj pa nam pomenijo užitek.

5. SPOŠTOVANJE VELJAVE. To spoštovanje se začne v domu, med starši in otroki ter se razteza na vse odnose do Boga in do človeka. Neposlušnost in upor morata prepustiti prostor poslušnosti in sodelovanju.

6. LJUBEZEN. Tudi s sovraštvom in jezo prestopamo šesto zapoved. Spreobrnjena oseba je pripravljena odstraniti iz svojega značaja in vedenja jezo, zavist in nasilje ter jih zamenjati z ljubeznijo, skromnostjo in mirom. Naša duša mora biti navdihnjena z Božjo ljubeznijo in prežeta z nebeškimi načeli. V življenju se mora pokazati sad Duha, to je ljubezen (Gal 5,22).

7. NEOPOREČNOST. Nastati mora popolna sprememba – ljubezenski odnos med zakoncema se mora popolnoma podrediti Bogu. Prejšnje nemoralno življenje zamenja spoštljiv in ljubeč odnos, v katerem ni prostora za grešne misli ali za grešna dejanja. Pobožnost je očitna v domu in zunaj njega.

8. POŠTENOST. Ta zapoved ne zajema samo našega odnosa do bližnjih, marveč tudi do Boga. Namesto da krademo Bogu, kar je njegovo: svoje zdravje, čas, desetino in darove, mu moramo z veseljem posvetiti vse, kar imamo in smo. Tedaj bo dolžnost postala užitek, žrtev pa zadovoljstvo.

9. RESNICOLJUBNOST. S svojimi besedami se bomo opravičili ali obsodili. Če je naše srce pravično, bodo takšne tudi naše besede in dejanja. Veljali bomo za poštene ljudi, ki sta jim ošabnost in opravljanje drugih tuja.

10. ZADOVOLJNI S TEM, KAR IMAMO. V svojem življenju se bomo osredotočili na neminljive stvari. Privoščili bomo drugim blaginjo in udobje in bomo hkrati zadovoljni s tem, kar imamo. Svetost v vsakdanjem življenju postaja ugodna, ko se duša popolnoma podredi Bogu. Radost zamenja žalost, obraz pa odseva spokojnost in nebeško srečo.

Čeprav se Božje zapovedi ne smejo zamenjati z Božjimi zavezami, so vendar temelj stare in nove zaveze (2 Mz 24,3-8; Heb 8,10). So merilo človekovega vedenja in bodo tudi merilo pri sodbi (Prd 12,13.14; Jak 2,8-12).

Zapovedi po delovanju Svetega Duha opozarjajo na greh in prebujajo v nas zavest, da nam je nujno potreben Zveličar (1 Jn 3,4). Ko se obrnemo h Kristusu, Sveti Duh nadaljuje svoje delo v nas in s svojo močjo spreminja naše življenje. Zveličujemo se po milosti z vero, ne pa z deli; toda poslušnost je sad delovanja Svetega Duha v nas in na nas. Izpolnjevanje zapovedi je torej sad, ne pa vzrok zveličanja.

Poslušnost razvija kristjanov značaj in prinaša občutek spokojnosti in sreče. Poslušnost zapovedim je hkrati tudi dokaz naše ljubezni do Boga in naših bližnjih. Ko se v našem življenju kaže poslušnost iz vere, bodo ljudje okrog nas priče, da v nas deluje Božja moč in spreminja naše življenje, zato si bodo tudi oni zaželeli doživeti enako izkušnjo. Tako izpolnjevanje Božjih zapovedi podpira tudi naše krščansko pričanje za Boga. Bog kaže na tiste, ki bodo izpolnjevali njegove zapovedi v zadnjih dneh, kot na poseben dokaz, da je tudi značaj samega Boga poosebljenje dobrega in da so njegovi predpisi ter njegove zapovedi pravične in dobre (Raz 14,12).

Drugo tisočletje se je končalo in vstopili smo v novo, tretje tisočletje. Vse več ljudi se sprašuje, ali ni morda na obzorju kak dogodek, ki bi pretresel svet. Morda ste glede tega že opazili članke v časopisih in revijah. Na to temo so bile napisane celo knjige. Mnoge skrbi dolgoročna prihodnost našega planeta. Zadnje čase se vse pogosteje sliši temačna prerokba za naš planet, ki naj bi bil v bližnji ali daljni prihodnosti obsojen na popolno uničenje. Poglejmo si samo nekaj takšnih mračnih napovedi.
Pisatelj in filozof John Leslie v svoji knjigi The End of the World (Konec sveta), prvič objavljeni leta 1996, obravnava tri možnosti o tem, kako naj bi se končalo človekovo življenje na Zemlji.
Najprej sprašuje: “Ali bo morda človeški rod pokončala vseobsegajoča atomska vojna?”
Nato pravi: “Verjetnejši scenarij bi bilo izumrtje zaradi učinkov radiacije, ki se kaže v rakastih obolenjih, oslabljenem imunskem sistemu, zaradi česar bi se razbohotile nalezljive bolezni ali številne okvare ob rojstvu. Lahko da bo nastopil tudi konec mikroorganizmov, pomembnih za zdravo okolje.”
Tretja možnost je po razlagi filozofa Leslieja ta, da bi ob Zemljo lahko trčil kak komet ali asteroid: “Od kometov in asteroidov s takšno orbito, da bi lahko nekoč zadeli Zemljo, je verjetno okrog 2000 takih, ki v premeru merijo od 1 do 10 kilometrov. Poleg njih je tudi precej manj večjih teles in mnogo več manjših.”
Znanstvenik in profesor Paul Davies z Adelaidske univerze v Avstraliji, ki ga Washington Times opisuje kot najboljšega znanstvenega pisca na obeh straneh Atlantika, je leta 1994 napisal knjigo The Last Three Minutes (Zadnje tri minute), ki se je je prijelo ime “Mati vseh knjig o sodnem dnevu”. V njej profesor Davies napoveduje, da naj bi Zemljo zadel komet Swift-Tuttle ali kako drugo njemu podobno telo. To sklepa na podlagi domnev, po katerih naj bi se po orbitah, ki se križajo z Zemljino, gibalo kar 10.000 teles s premerom pol kilometra ali več. Ali verjamete, da se nam v bližnji ali daljni prihodnosti lahko obeta kaj tako strašnega? Presenetljivo je, da veliko ljudi verjame takšnim napovedim o koncu sveta.
Številni znanstveniki, ki poglobljeno preučujejo vesolje in našo Zemljo, vidijo dokaze, ki kažejo na obstoj Stvarnika, Boga, ki stoji za vsem tem. Poglejmo si nekaj zaključnih misli največjih znanstvenikov 19. stoletja:

Isaac Newton (matematik, fizik in astronom):
“Občudovanja vreden red v vesolju se lahko pripiše samo vsemogočnemu in nadvse modremu Bitju. To vzvišeno bitje ne upravlja sveta kot njegovo bistvo, temveč kot Gospodar vsega! Zaradi te svoje oblasti se Gospod Bog imenuje vsemogočni in splošni Gospodar. Pravi Bog je živ,  nadvse moder in vseobsegajoč Bog! On je nad vsem in je neomejeno popoln …”

Michael Farraday (fizik in matematik):
“Ko nam naša znanost razodeva naravne čudeže, bi nas morala navdihniti z začudenjem do Tistega, ki jih je ustvaril …”

Harold Jeffreys (astronom):
“Zemlja se vrti okrog svoje osi s hitrostjo točke na ekvatorju, s 465 m v sekundi; ob istem času drvi skozi prostor okrog sonca s hitrostjo okrog 30 km v sekundi. Njeno gibanje je skladno s privlačnostjo vseh ostalih planetov našega sončnega sistema. Brez omahovanja zadržuje svojo določeno in nespremenljivo hitrost vrtenja okrog svoje polarne osi. Zdrav razum mora priti do sklepa, da je za vsem tem Veleum, ki nadzira in vzdržuje vsa ta vrtenja z najbolj podrobno točnostjo in popolnostjo.”

Jean Jacques Rousseau (književnik):
“Prvotni vzroki gibanja v nobenem primeru niso mogli biti v sami snovi, ki je samo sprejemalec gibalne sile in njen prenašalec, ne pa tudi njen povzročitelj. Vsa fizična telesa mirujejo, dokler jih ne požene neka sila od zunaj, in ne opravljajo nobenega dela brez vpliva kakega razumnega bitja. Prepričan sem, da je ena volja – Bog – gibalo vesolja in dajalec življenja naravi.”

Kaj o tem pravi Sveto pismo?
Sveto pismo nam pravi, da Bog Zemlje ne bo uničil popolnoma, ampak jo bo obnovil. O tem beremo: “Gledam na Zemljo, in glej, pusta je in prazna, in na nebo, a ni luči na njem. Gledam na gore, in glej, tresejo se in vsi hribi drhte. Gledam, in glej, ni človeka, tudi vse nebeške ptice so odletele. Gledam, in glej, rodovitna zemlja je puščava in vsa mesta na njej so razdejana pred Gospodom, pred njegovo žarečo jezo. Kajti tako pravi Gospod: Vsa dežela bo puščava, vendar je popolnoma ne uničim” (Jeremija 4,23-27).
O obnovitvi oz. spremembi Zemlje v novo Zemljo, pa govori: “Njegov glas je takrat stresel zemljo, zdaj pa oznanja in pravi: ‘Še enkrat bom stresel’, pa ne le ‘Zemljo’, temveč tudi ‘nebo’. ‘Še enkrat’ pomeni, da bo spremenjeno to, kar se kot ustvarjeno lahko strese, da bi lahko ostalo to, kar je trdno” (Hebrejcem 12,26.27).
Sveto pismo je prepolno obljub o novi Zemlji, ki jo bo Bog dal v dediščino zveličanim. Sam Bog po preroku Izaiji obljublja: “Da, glej, ustvarim novo nebo in novo Zemljo, o prejšnjem ne bo spomina in ne pride več na misel. Temveč veselite in radujte se na veke tega, kar ustvarim” (Izaija 65,17.18).
Prerok Izaija v pesniškem jeziku nadalje opisuje novo Zemljo, kakršno je videl v prikazni:
“Naj vriska puščava in goljava. Raduje naj se pustinja, naj cvete kakor narcisa. … Zakaj v puščavi začno izvirati vode, v pustinji potoki. Suha pokrajina postane jezero in žejna dežela vrelci voda. … Tam bo utrjena pot, … huda zver ne pride nanjo, … samo rešeni smejo tamkaj hoditi. Od Gospoda odkupljeni se povrnejo in pridejo vriskajoč na Sion. Večno veselje bo nad njihovo glavo, radost in veselje dosežejo, žalost in vzdihovanje pobegneta” (Izaija 35,1.6.7.8-10).
Novo Zemljo opisuje tudi prerok Janez v Razodetju: “Nato sem videl novo nebo in novo Zemljo. Kajti prvo nebo in prva Zemlja sta izginila in morja ni bilo več. Videl sem tudi sveto mesto, novi Jeruzalem, ko je prihajal z neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina. In zaslišal sem mogočen glas, ki je prišel od prestola in rekel: ‘Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnji svet je minil.’ Tisti, ki je sedel na prestolu, pa je rekel: ‘Glej, vse delam novo!’ ” (Razodetje 21,1-5).
Na novi Zemlji ne bo bolnišnic, ker jih nihče ne bo potreboval. Bolezni tam ne bo: “In noben prebivalec ne poreče: ‘Bolan sem.’ Ljudstvo, ki tam stanuje, je oproščeno krivde” (Izaija 33,24).
Na novi Zemlji ne bo pokopališč, ker tam ne bo smrti: “In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnji svet je minil” (Razodetje 21,4).
Najlepše od vsega pa bo to, da bo tam sam Bog s svojim ljudstvom: “Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog” (Razodetje 21,3).
To bo obnovljeni raj. Vse, kar je človek izgubil z grehom, mu bo povrnjeno. Zaradi neposlušnosti, ki je vodila v greh, je izgubil dostop k drevesu življenja in tako postal smrten. Božja modrost je grehu preprečila večni obstoj. Na novi Zemlji pa bo človek zopet imel pravico uživati sadove s tega drevesa: “Zmagovalcu bom dal jesti z drevesa življenja, ki je v Božjem raju” (Razodetje 2,7).
Izgubil je čist in pravičen značaj, ker je prestopil Božjo zapoved. Po Kristusu verni zopet dobivajo opravičenje grehov in novo naravo, nov značaj: “Če je kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo” (2 Korinčanom 5,17).
Človek je z grehom izgubil svoj čudoviti dom; sedaj mu bo ta dom – obnovljeni raj – vrnjen. Izgubil je prvotno oblast – tudi to bo dobil nazaj: “In ti, stolp črede, hrib sionske hčere, do tebe dospe in k tebi pride prejšnje gospostvo, kraljestvo jeruzalemske hčere” (Miha 4,8).
“Kdor zmaga, mu bom dal, da sede z menoj na moj prestol, kakor sem tudi sam zmagal in sedel s svojim Očetom na njegov prestol” (Razodetje 3,21).
Vsakršno prekletstvo greha bo za vedno odstranjeno: “Nobenega prekletstva ne bo več” (Razodetje 22,3).
Občutek ljubezni, ki ga je Bog vsadil v človeško srce, se bo na novi Zemlji lahko najbolje izrazil. Tam bo nesmrtni um razmišljal z neminljivim navdušenjem o skrivnostih ustvarjalne moči in čudežih Kristusove odrešeniške ljubezni. Tam ne bo krutega in zapeljivega sovražnika, da bi nas prepričeval, naj pozabimo na Boga. Pridobivanje znanja ne bo utrujalo ali izčrpavalo moči. Lahko se bomo lotili največjega dela, uresničili svoje največje želje in dosegli največja hrepenenja. Toda še vedno bodo nove višine, ki jih bomo želeli doseči: novi čudeži za občudovanje: nove resnice, ki jih bomo želeli razumeti, in nove stvari, ki bodo zahtevale, da napnemo vse sile svojega uma, srca in telesa. Vsi zakladi vesolja bodo na voljo odrešenim za proučevanje. Ker bodo osvobojeni umrljivosti, bodo lahko odšli na oddaljene svetove – svetove, ki so drhteli, ko so opazovali človeško trpljenje, a bodo radostno peli ob novici, da so ljudje po Kristusu odkupljeni. Otroci te Zemlje bodo z nedopovedljivim veseljem stopali v radost in modrost brezgrešnih bitij. Z neskaljenim pogledom bodo opazovali slavo stvarstva – sonc, zvezd in osončij, ki krožijo po svojem redu okrog prestola Božanstva. Na vsem stvarstvu, od najmanjšega do največjega, je napisano Stvarnikovo ime in v vseh se kaže bogastvo njegove moči. Od njega pa, ki je vse ustvaril, prihaja življenje, luč in veselje ter se razliva po neskončnem vesolju. Od najmanjšega atoma do največjega nebesnega telesa, vse žive in nežive stvari v svoji nezasenčljivi lepoti in popolni radosti govore, da je Bog ljubezen.
Si želite biti med temi, ki bodo ob drugem Kristusovem prihodu prejeli nesmrtnost in večno dediščino na obnovljeni zemlji? Bog vas vabi, da se mu ta trenutek izročite in mu služite. On bo obnovil vaše življenje in vsadil v vaše srce svoj sveti zakon. Le dopustite mu, da to stori: “Glej, pri vratih stojim in trkam; če kdo čuje moj glas in odpre vrata, stopim k njemu, in večerjal bom z njim in on z menoj” (Razodetje 3,20).
Čudovita prihodnost čaka našo Zemljo in vse, ki ljubijo Boga in njegovo besedo ter se po Božji milosti z vero in poslušnostjo Bogu pripravljajo, da bi jo podedovali. Za konec lahko še samo ponovimo čudovito obljubo, ki jo bo Bog kmalu izpolnil: “Da, glej, ustvarim novo nebo in novo Zemljo, o prejšnjem ne bo spomina in ne pride več na misel. Temveč veselite se in radujte se na veke tega, kar ustvarim” (Izaija 65,17.18).